medijski pokrovitelj
PODPIS_FOTO: Tine Lavrič, idejni "oče" SloStyla je pred nekaj leti tudi sam tekmoval v prostem slogu, danes pa ga bolj privlačijo valovi. (Foto: Ivan Škrlec)
Fajn pogovor: Tine Lavrič – Tinč, »oče Slostyla«
"SloStyle ni samo tekmovanje, ampak predvsem sodelovanje"
Kmalu po začetni noriji, ki jo je povzročilo rojstvo nove discipline v windsurfingu (freestyle) leta 1999 v svetovnem pokalu in kmalu tudi evropskem pokalu, se je na novo prostoslogaško dogajanje v svetu odzvala tudi Slovenija. Leta 2003 je bilo izvedeno prvo državno prvenstvo v windsurfingu prostega sloga – SloStyle, s Tinetom Lavričem za krmilom.
Prvo tekmo je organiziralo takrat ravno sveže ustanovljeno športno društvo Windsurfing Style Team, eden glavnih pobudnikov tekme in organizatorjev, pa je bil takratni predsednik društva Tine Lavrič, v slovenskem windsurf svetu bolj poznan kot Tinč.
Pred letošnjo izvedbo smo ga malce zaslišali o začetkih in razvoju Slostyla.
F: Tinč, veljaš za nekakšnega »očeta« SloStyla. Kako se je razvila ideja o prvem državnem prvenstvu v freestylu in kakšna je bila tvoja vloga pri tem?
T: Predvidevam, da do leta 2003 nisem bil edini, ki je imel idejo zbrati skupaj vse slovenske in hrvaške freestylerje. Leta 2003 je bila disciplina freestyle že tako razvita in »vroča«, da je bil ravno pravi čas za prvo odprto državno prvenstvo. Kot vedno je bil tudi takrat med windsurferji veliko pogovorov o tem, kdo je najboljši, kdo odpelje kakšen trik in kot »juniorju« na takratni sceni se mi je hitro porodila ideja, da bi organizirali prvo tekmo v freestylu. Nanjo smo povabili tudi hrvaške surferje. Zelo hitro sem prišel tudi do imena tekmovanja: SLOvenija + STYLE Team je SLOSTYLE. Tako se je rodil sedaj že tradicionalni SloStyle.
F: Čeprav si bil pobudnik za tekmo, pa je pri organizaciji sodelovala širša ekipa?
T: Športno društvo Style Team je bila takrat resnično velika ekipa, ki je delovala kot »švicarska ura«. Glavni sodnik Matevž Malej nam je veliko pomagal pri realizaciji prve tekme, ko še nismo imeli nobenih izkušenj pri organizaciji tovrstnih tekmovanj. Da je bila tekma uradno priznana, smo prvenstvo in vse tekmovalce s pomočjo Bojana Galeta verificirali in prijavili pri Jadralni Zvezi Slovenije. Odlično vremensko napoved v Preluki je zagotovil legendarni Janez Polajnar, veliko smo sodelovali tudi z Žigo Hrčkom in Tonijem Zupančičem, ki sta imela v tistem času še največ tekmovalnih izkušenj iz pokala Adria.
F: Prvi SloStyle je potekal v hrvaškem zalivu Preluk. Zakaj prav tam in ne na slovenski obali?
T: Odločitev za Preluko je padla po pogovorih s surfači, saj je večina takratnih tekmovalcev trenirala prav tam, zato je bila lokacija takrat zelo favorizirana. Preluka je bila lokacija z največjo in najbolj zanesljivo ponudbo vetra za izvedbo freestyle tekmovanja. Kljub neprijazni uri (v zalivu Preluk piha tramontana v zgodnjih jutranjih urah, op. ur.) je tekma potekala odlično in tekoče, saj je bila večina surfačev in tekmovalcev navajena na jutranje ali celo nočno surfanje. Presenetljivo je bilo tudi veliko število gledalcev, ne glede na zgodnjo uro izvedbe tekme.
F: Kakšni so bili odzivi na prvi SloStyle? Ali je bil trud za delo, organizacijo poplačan? Finančno gotovo ne, kaj pa vsaj »moralno«?
SloStyle je bil vedno organiziran s srcem in velikim veseljem do windsurfinga. To je bila tudi edina formula, da je tekmovanje zaživelo in organizacija ni bila nikoli odvisna od financ, saj smo kar nekaj tekem organizirali praktično brez denarja oziroma iz lastnega žepa. V pripravah na tekmovanje smo zelo uživali, skozi leto pa je bila napoved Slostyla tudi odlična spodbuda za razvoj freestyla v Sloveniji, tako med tekmovalci, kot tistimi, ki se tekmovanj niso udeleževali. Trud je bil zato vedno poplačan, saj smo vedno uspeli pripraviti dogodek, ki je bil pripravljen v odličnem športnem duhu, dobri energiji, predvsem pa z veliko mero prijateljevanja. Kljub temu, da smo organizirali tekmo, pa smo organizatorji, tekmovalci in gledalci vedno delovali kot odštekana surfaška družina. Lahko rečemo, da Slostyle ni samo tekmovanje, ampak predvsem sodelovanje.
F: Se je na organizacijo tekme pojavila kakšna kritika?
T: Hm, zanimivo ... dejansko se jih ne spomnim. Ali pa v spominu ostanejo res samo prijetni trenutku, naj tako ostane tudi v prihodnje. Res je, kakšnih posebnih kritik ni bilo, čeprav bi bile vsekakor dobrodošle. Verjetno je razlog v zavedanju windsurferjev, da je za organizacijo takšnega tekmovanja potrebna predvsem dobra volja. Ta pa je bila na Slostylu vedno nalezljiva. Morda bi zato letos na tekmo povabili še kakšnega politika J.
F: Kako gledaš na razvoj tekme od leta 2003 do danes? Je tekma boljša, bolje organizirana, bolje sponzorsko podprta? Kako gledaš na napredek v slovenskem freestylu?
T: Velik napredek je opazen predvsem pri komunikaciji s tekmovalci, saj so veliko bolje seznanjeni s potekom tekmovanja. Med organizatorjem in tekmovalci mora biti komunikacija precej dodelana, saj drugače lahko pride do časovnih zamud in konfliktov. Še večji napredek je na tehničnem znanju tekmovalcev, ki so v zadnjih letih izjemno napredovali, posledično se je moral razviti tudi tekmovalni sistem ter usposobljenost sodnikov. Izvedba tekmovalnega dela tako postaja tehnično vedno bolj zahtevna. Sponzorskega zanimanja pa že od začetka ni bilo veliko, vsekakor pa so nam vedno pomagale slovenske windsurf trgovine. Te so edine pokazale razumevanje in podporo športu in smo jim neskončno hvaležni za sodelovanje.
F: Kaj pogrešaš na SloStylu zadnjih let?
T: Dobro bi bilo narediti tekmovanje še za najmlajše, tako bi jih spodbudili k športu. Opaziti je tudi, da je starost tekmovalcev vedno nižja, kar je zelo dobro. Velik napredek je tudi to, da smo lani (2010) prvič izpeljali tekmovanje med dekleti, ki so nas resnično presenetila, saj se je freestyle začel razvijati tudi pri nežnejšem spolu. Pomerilo se je najbolj pogumnih 6 tekmovalk, ki so prikazale like, o katerih sanja marsikateri windsurfer.
F: Kaj se je dogajalo leta 2006, zakaj je bil SloStyle v hrvaškem Ližnjanu namesto v Izoli?
T: Ližnjan ponuja odlične pogoje za izvedbo takšnega tekmovanja, saj je pogost konstanten veter, dostop do vode je enostaven, morje dokaj ravno, prostora za prakiranje pa je na pretek. Vse prednosti lokacije, ki sem jih opisal so se obnesle, z izjemo tega, da smo se pogosto izogibali birokraciji in »papirologiji«, ki je odnašala veliko časa in denarja. Pravni del organizacije takšnih tekmovanj je namreč precej kompleksen.
Pred leti se na primer z občino Izola in jadralno zvezo ni dalo dogovoriti, da bi termin tekmovanja prilagodili vremenski napovedi. Zakonodaja oziroma pravila, ki jih je bilo potrebno upoštevati pri izvedbi takšnega dogodka so zahtevala, navedbo točno določenega datuma tekmovanja. To pa je za izvedbo tekmovanja v freestylu praktično »mission impossible«, saj bi morali imeti veliko sreče z vetrom na točen določen termin. Prej bi lahko zadeli na lotu ... Zato smo se bili primorani znajti in realizirati določene tekme »po domače«. V zgodovini tekem smo se zato srečevali z različnimi organi pregona. Ko tekmovalci, obiskovalci in ostali windsurferji zaprejo, zaparkirajo in ustavijo promet, na primer v polovici Izole ali drugega kraja, samo še čakaš na prijazen obisk lokalnih oblasti.
Morali smo se torej znajti drugače, pristopi so bili različni, a nismo obupali in vedno nam je nekako uspelo. Če je volja je tudi surfanje. Danes lahko pohvalim občino Izola, luško kapitanijo in jadralno zvezo, da pristopajo k organizaciji tekmovanja s sodelovanjem in dopuščajo odprte termine, kar organizatorjem omogoča normalno izvedbo tekmovanja.
F: SloStyle je vedno potekal v organzaciji Style teama, katerega ustanovitelj si prav tako ti. Zakaj je prišlo do ustanovitve društva? Kakšen je bil namen?
T: Pri organizaciji SloStyla je morda zanimivo tudi to, da so pri izvedbi vedno sodelovali tudi ljudje, ni niso bili člani kluba, kar pomeni da je SloStyle več kot samo dogodek Style Teama. K sodelovanju pri organizaciji je vedno pristopala širša windsurfaška javnost (tudi tujci), pa tudi kakšen, ki še v življenju ni stopil na surf. Takšen pristop k sodelovanju in tako odprte ljudi težko najdeš v drugih športih ali dejavnostih. A v tem športu nas je takšnih na srečo veliko, windsurfingu prinaša veliko večji pomen kot samo šport. Gre za način življenja in drugačnih vrednot, kot smo jih vajeni drugje. Vse to nas združuje, ne glede na spol, starost, status in nas polni z življensko energijo.
Športno društvo Windsurfing Style Team smo ustanovili trije, takrat še mladi srfači, predvsem z namenom druženja, izmenjave izkušenj in razvoja windsurfinga v Sloveniji, kar nam je tudi uspelo. Organiziranih je bilo mnogo večjih skupinskih odprav, kjer smo skupaj preživljali čudovite mesece na vodi in valovih. Do danes smo pripravili veliko predavanj na temo windsurfanja, opreme, vremena, »spotov«, prehrane, zdravja, potopisov in podobno. Organizirali smo veliko družabnih zabav, ki se jih je vedno z veseljem udeleževala širša surfaška javnost, treninge v telovadnicah, različne priprave, tedensko rekreacijo in še in še.
F: Nekajkrat si tudi sam tekmoval na Slostylu, danes pa te najpogosteje vidimo na valovih. Zakaj si opustil freestyle?
T: S Freestylom nikoli ne nehaš, pa četudi si zagrižen jahač valov oziroma »vejvar«, saj se vse tehnike windsurfanja med seboj dopolnjujejo. Tekmovalna disciplina freestyle pa se danes tako hitro razvija, da moraš praktično ves čas posvetiti samo treningu, tega pa mi čas več ne dopušča. Vsekakor pa je zanimiv razvoj slovenskega windsurferja, ki se po začetnih kilometrih glisiranja pogosto preusmeri v vadbo freeestyle discipline, temu pa ponavadi sledijo valovi ali slalom. Tudi mene so začarali valovi s katerimi se odpirajo nove dimenzije surfanja.
F: Kakšni pa so tvoji načrti in načrti Styla Teama v prihodnosti?
T: Vsekakor imam v glavi idejo, da bi v prihodnosti organizirali wave tekmovanje (tekmo v jahanju valov, op. ur.) za državno prvenstvo Slovenije. V zadnjih letih so slovenski windsurferji na valovih že tako napredovali, da je na primer nedeljska burja v Ližnjanu podobna pravi tekmi. Fantje in dekleta si s pticami delijo nebo in izvajajo izvrstne trike na valovih. Menim, da se približuje zgodba, ki je precej podobna tisti iz leta 2003, ko smo glede na velik razvoj freestyla organizirali prvo tekmo. Počasi prihaja čas novega tekmovanja – SloWave. Izziv, ki že kar nekaj časa poplesava z menoj pa je posneti dokumentarni film o tem izjemnem športu, ki bi bil predstavljen najširši slovenski javnosti.
